Lakota

V bližini kraja, kjer lepo živimo,
So nam zgradili ogromno trgovino.
Prepolna je lepo pakiranih radosti,
Produkt je kapitala in potrošniške norosti.
Ko vstopamo v to èudo od èudesa,
Je tako kot da bi se odprla nam nebesa.
V njej ni reèi, ki je ne bi radi imeli,
Vse kar ni prišraufano takoj bi s sabo vzeli.

Zato ker muèi nas
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!

Trgovke krasne, blagajnièarke luštne,
Da èlovk ne ve al plaèa naj al naj jih kušne.
Raèun polmetrski pa nas hitro strezni,
Odhajamo s samo kramo sami nase jezni.
Reklame mamijo in oglasi všeèni,
Kupite le še to pa boste sreèni.
A konca ni, ponudba se spreminja
In sreèa nam beži, izmike se, izginja.

Zato pa muèi nas
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!

Daleè nekje pa vlada beda,
Povpreèen èlovk tja ne pogleda.
Tam iz dneva v dan sliši se jok laènih otrok.
Rešili bi te okostnjake
Že s tem kar zmeèemo v smetnjake.
Vendar le malo nam je mar
Kako k sebi jemlje jih bog.

Nenehno se pehamo in hlepimo,
Veè kot imamo, neskonèno veè želimo.
Pa ne dobrote, soèutja in modrosti,
Ne, ne, nikoli ni zadosti naših nam norosti.
Prešlo v navado nam je unièevanje,
Klanje živali, onesnaževanje.
Èe dokaj kmalu ne bomo izumrli,
Cel svet z nami vred, vse bomo požrli.

Ker muèi, muèi nas
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!
La-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la-la lakota!